Če bi Žigo lahko opisali z eno besedo, bi bila to ‘ljudina’. Človek talentov in dobrega srca, ki si je z nesebično pomočjo med epidemijo Covid-19 več kot prislužil naziv prostovoljca zasavske regije za leto 2020. Žiga pa ni prostovoljil samo v zadnjem letu, svojo prostovoljsko pot je začel tlakovati že kot osnovnošolec, nekaj časa je bil tudi nepogrešljiv del ekipe v MC-ju.
Žiga je prostovoljec »tam, kjer se le da«. Je glasbenik, gledališčnik, prodajalec in ‘fizičar’.
Kdaj si se prvič srečal s prostovoljstvom?
V mladinskem centru pomoje. Oziroma že na gimnaziji, pred tem pa v osnovni šoli z vsemi interesnimi dejavnostmi, predvsem sodelovanje v pevskem zboru. Ne vem, če se to šteje, je pa dober začetek. Sem pa pomagal na glasbenih prireditvah. Konec koncev pa vseeno vložiš kar nekaj časa in truda, predvsem pa veliko dobiš. In seveda se tudi družiš. Tudi kot član ‘benda’ pomagaš pripraviti koncert, ne prideš samo odigrat. Ponavadi pa je plačilo malica in kakšna pijača.
Kot pravi prostovoljec torej. Malica in potni stroški so pokriti.
Ja, točno to. Temu bi lahko rekel začetek (prostovoljstva), potem pa v MC-ju.
Začel sem delati v dnevnem centru, kasneje sem pomagal ustanoviti MC Klub in ga nekaj časa tudi vodil. Pa ‘speljal’ sem nekaj dogodkov, Raj mladosti, kasneje Zarjavele trobente. Od dogodkov nismo nič imeli (plačilo) razen opcije, da smo nastopali. Če se malo pohecam, pri taki zvrsti muske, ki ni ravno dobičkonosna, si pač prostovoljec (smeh).
Je bilo bolj za ‘gušt’, ne da bi res kaj zaslužili.
Tako je. Takrat se ni kaj veliko organiziralo za rock band-e, razen JSKD, ki je organiziral koncert »pred Špendetom«, ko so Gutti še nastopali, potem pa v sodelovanju z MC-jem Raj mladosti, kjer sem pomagal pri pripravi.
Kako pa si »zašel« na Rdeči Križ?
Preko javnih del. Takrat sem bil prijavljen na zavodu, ponudba je bila – razpis. Klicali so me, če bi me zanimalo in sem šel na razgovor pa so me vzeli. Delo mi je postalo všeč.
Začel sem z UDM (Usposabljanje na delovnem mestu op. p.) za tri mesece potem pa javna dela. Najprej sem se srečal z razdeljevanjem hrane in oblačil. V glavnem, takrat je bilo govora o ustanovitvi ekipe bolničarjev, ki jo mora imeti vsaka občina, mene je pa to zanimalo. Mogoče tudi zaradi filmov, ko se vedno derejo »medic, medic« (smeh). Se mi zdi, da imamo vsi v otroštvu enkrat idejo kako bi postali gasilci, policaji, vojaki… Sploh gasilci so popularni, kar se mi zdi super.
Jaz sem želela postati medicinska sestra npr.
No, vidiš (smeh).
Nekaj uniformiranega ja. Mene je zanimalo že iz praktičnega vidika. Pa sem si rekel »zakaj pa ne«, enkrat letno bom šel na tekmovanje, potrebe velike po nas ne bo potem pa naslednje leto pride begunska kriza in se nas je že potrebovalo.
Si bil 2015. na meji, kajne?
Točno, 2015 je bilo, ja. Takrat sem bil na RK še preko javnih del ampak na meji sem bil prostovoljno. Decembra 2014 sem naredil tečaj, ki smo ga opravljali v Litiji, čez eno leta je bila pa že kriza. Takrat se je bilo treba hitro aktivirati, ker je bil problem, ker so bili vsi preobremenjeni, ker so pošiljali čez Kolpo ogromno število ljudi. Bili so premraženi, prestrašeni, razdeljeni, ker so ločeno obravnavali moške in ženske z otroki, panični, … Nemogoče jih je metati v isti koš, ker če že pogledaš koliko smo ljudje različni, že znotraj družine, firme, … Kako ne bo razlik med njimi, ko pa je bilo več tisoč ljudi iz različnih držav? Seveda da so. Sej pravim, spomnim se gospoda, ki sem mu dal banano in kruh in je padel na kolena iz hvaležnosti, ta drug, ki je prišel je pa vrgel v smeti, ker mu banana ni pasala. Vse vidiš. Se mi zdi, da ljudje, tudi v politiki, prikazujejo ali samo dobre ali samo slabe. Ne! To so ljudje, ki so vsi, zdej ali si zaslužijo pomoč ali ne, definitivno bi jaz rekel, če so prišli (do) sem. Pa brez vsega. Meni se zdi, da vseeno potrebujejo.
Koliko časa pa deluješ kot prostovoljec RK?
Ja od takrat naprej. Sicer sem vmes prekinil, ker sem imel službo in ne več toliko časa. Takrat sem hodil na letovanja, sicer to ni čisto prostovoljno, ker dobiš nadomestilo. Smo pa imeli z bolničarji tekmovanja vsako leto ampak nisem šel vsakič, ker poteka poleti, ko je »sezona« za moje delo, v službi mislim. Sodeloval sem na dogodkih, predstavitvah za osnovne šole npr. Če je bilo potrebno sem pomagal tudi pri razdeljevanju hrane, drugače sem bil pa aktiven pri bolničarjih.
Ti si sedaj del ekipe bolničarjev?
Da, uradno. Tudi naknadno sem potem postal, ker sem v civilni zaščiti zadolžen za ekipe bolničarjev.
Tudi v civilni zaščiti si?
Da. Ko je bil prvi val epidemije sem pomagal organizirati prostovoljce za oskrbo na domu za katero kasneje niti ni bilo take potrebe, ker so se ljudje sami organizirali. Bilo je nekaj malega zdravil za dostaviti. Ljudi je predvsem skrbelo dejstvo, da prihajajo iz druge občine/regije in bi jih ustavila policija, zato smo jim priskrbeli kartice, da so naši prostovoljci. V prvem valu je ljudi precej bolj povezalo kot v drugem. Veliko se je samo rešilo, veliko ljudi se je javilo pa potem ni bilo potrebe razen po varovanju trgovin, ko so bile določene ure za upokojence.
Se ti zdi, da je prostovoljstvo zaradi epidemije pridobilo na veljavi?
Se mi zdi, da se je na momente veliko ljudi zanašalo, celotna družba, na prostovoljce. Pa ne, da ni prav ampak se mi zdi, da je preveč padlo na pleča prostovoljcev. Je pa lepo, da so se ljudje vseeno javili za pomoč. Zdaj, če je bolj … težko rečem… težko….
V prvem valu so se ljudje bolj povezali kot potem v drugem. Se mi zdi, da se je vse zgodilo nepričakovano in hitro, v enem tednu se je vse spremenilo. V roku dveh tednov so že dali poziv, da potrebujejo ljudi v UKC, sestanek je bil na Občini za civilno zaščito potem se je začelo pa že zapirati. Ne vem kakšen je bil odziv s strani prostovoljcev, ker nisem več sodeloval, sem šel v druge vode. Vem pa da je bil odziv za celotno Slovenijo preko RK kar dober. Veliko se jih je aktiviralo za pomoč v UKC. Ljudje ne morejo, nimajo časa. V enem mesecu se je število prostovoljcev praktično prepolovilo. Ne morejo vsi ves čas delati, ker to je bilo res delo za praktično polni delovni čas. Nekateri so ostali dalj časa, ker jim je njihov posel zamrl – gostinci, frizerke, glasbeniki. Iz Metlike jih je veliko prišlo, »svaka jim čast, kere legende«. Prišla je ena gospa, ki ima gostilno, član glasbene skupine Jackpot, pa ena punca Daša, s katero sva delala skupaj že na meji pa še dva študenta. Pa problem je bil, ker so bili iz drugih regij. Dva, ki sta delala z mano sta morala nehati zaradi služb.
Omenil si problem z regijami…
Ravno tako je deljeno, RK Litija na primer spada pod Ljubljano. Iz Metlike so jih poslali v Ljubljano, ker so imeli v drugem valu v Metliki boljšo sliko in ni bilo take potrebe po prostovoljcih. V prvem valu, ko so imeli problem v DSO, so vsi ti prostovoljci takrat delali tam. Bolj ko tne za socialne konakte, za pomoč pri tehnologiji, mogoče dostava hrane, nege niti ne. Sicer tudi to v manjšem obsegu, saj se hitro naučiš, če se hočeš.
Kako pa si ti prišel do UKC?
Poziv je bil, ker so bili kadrovsko podhranjeni, predsednica je spraševala, če bi bil kdo zainteresiran pa sem se javil, da naj računajo name, če bo potreba. Naslednji dan sem imel že uvodni sestanek potem pa dobim še klic, da naj kar vzamem svoje stvari s sabo, ker bom že pričel z delom (smeh). Sem se poslovil v službi in doma, spakiral in šel (smeh). Če izkažeš interes, da bi pomagal se moraš odzvati na poziv. Tukaj ni izgovorov. Res pa je, da so vprašali, če si pripravljen iti, kar marsikdo ni mogel. Je bilo pa to čisto na začetku, kasneje si pa moral imeti že zelo tehtne razloge zakaj se ne bi odzval pozivu. To je še vedno obveza, če si član teh ekip.
Podobno gasilcem.
Gasilci naj bi bili v osnovi za zavarovanje lastnine, mi pa za reševanje življenj. Ampak ker so oni itak prvi na mestu nesreče, oni prej poskrbijo za življenje. Drugače pa ja, je isto. Saj tudi zdravstveno osebje in gasilci spadajo pod javno upravo za zaščito in reševanje se mi zdi. Mislim, da tudi civilna zaščita tja spada oz naj bi gasilci spadali pod civilno zaščito. V pozivu piše, da se moraš javiti z uniformo in opremo. So nam pa tudi tam dali vso potrebno opremo.
Zakaj si se odločil za delo v UKC kot prostovoljec?
Ker sem vedel, da je potreba, da imam že nekaj izkušenj z bolničarskim delom čeprav je čisto druga zgodba. Lahko bi rekel, da sem čutil državljansko dolžnost. Decembra sem imel skoraj tristo delovnih ur. Sem delal vsak dan praktično po dvanajst ur.
Kako pa je potekal tvoj delavnik?
Odvisno kaj delaš. Najprej sem bil na hematologiji, na različnih pozicijah, sem pomagal kot negovalec sestram. Jaz sem se javill takoj v prvi rundi poziva in nisem šel takoj na covid oddelke. Skupino, ki pa je prišla le nekaj dni za nami pa so takoj dali na kovid oddelek. Je bila kar panika, ena je padla v nezavest, so jo morali odnesti ven. Stres verjetno. Saj ljudje so prijazni ampak ko vidiš maske pa uniforme in nisi navajen, ne veš kaj boš delal, govorili so nam na kaj moraš paziti, kako se moramo pravilno dezinficirati, kako se pravilno obnašati – oblačenje in slačenje zaščitne opreme – ni bilo ravno prijetno, stresno je bilo. Potem pa so nas razdelili, nam dali uniforme, eden od starejših je to primerjal z JNA (smeh).
Pomagal sem pri skrbi za zaloge, čiščenje, dezinfekcijo opreme in prostorov, kasneje pa sem večinoma delal kot kurir. Za dnevno ambulanto sem hodil po kri, raznašal vzorce in papirje. Takrat sem naredil čez trideset tisoč korakov na dan. Praktično sem hodil sedem ur skupaj. Sem bil pa na hematologiji v oranžni coni, ki je čisto izolirana, kjer so ljudje zaprti po pol leta zaradi zdravstvenega stanja. Za vstop se moraš preobleči iz klasične modre uniforme v zaščitni pajac. Tam sem tudi pomagal pri skrbi za opremo, pomagal razdeliti hrano, če je bilo treba. Je pa čisto drug ekstrem. Greš iz tega, da se sam ne okužiš, v to, da ti ne okužiš nikogar. Tu je bila tudi majhna možnost, da bi se jaz okužil, ker moraš biti zaradi narave bolezni pacientov na tem oddelku toliko bolj previden.
En dan sem dobil klic, da na ‘intenzivi’ potrebujejo ljudi, tako da so me poslali tja. Tam sem bil manj kot dva tedna, ko sem se okužil. Šel sem v Planico v izolacijo, kjer so lepo poskrbeli zame. Dostavljali so mi hrano, dali so mi vedro za telemetrijo, vsak dan sem moral izpolniti vprašalnik glede simptomov. En dan sem malo bolj kašljal so me takoj poklicali, če sem v redu.
Imel si občutek, da nekdo skrbi zate.
Da, dejansko te imajo pod »nadzorom«. So poskrbeli zame. Ko je bilo konec, so me odpeljali na pregled, vse je bilo v redu in sem šel v Celico (hostel op. p.) in začel nazaj z delom.
Ko sem se vrnil, sem šel na ginekološki oddelek, kjer so ležali bolniki s covidom. Tam je bil tudi dts – težki simptomi covida. Tu je delalo ogromno ljudi. Ko je bila menjava, je šlo ven in noter nekje 30 ljudi, moja naloga pa je bila, da razkužim vso opremo (natikači, zaščita za dihala, razne aparature). To je bila siva cona. Če si želel noter, si se moral preobleči. Sleči sem se moral do spodnjega perila, obleči uniformo, zaščitni plašč, rokavice, ki si jih moral »zaselotejpat«, čez pa še ene rokavice pa seveda zaščita za glavo. Za izhod pa je bil režim malo bolj kompliciran. Najprej sem moral sleči plašč, potem prve rokavice, se razkužil, šel v sivi prostor, dal dol zaščito za glavo, se še enkrat razkužil, se sezul, še enkrat razkužil, dal gor navadno masko in šel bos do tuša. Vmes so mi podli še sveže stvari za preobleči. Šele nato sem lahko šel v čisti prostor. Ponavadi smo delali v izmenah po dvanajst ur. Sem imel kar srečo, ker sem vedno delal dnevne izmene in ne nočnih.
Si že razmišljal, da bi se profesionalno podal v te vode?
Sem ja. Je opcija, da bi šel v to ampak bi res potreboval izobrazbo. Vsaj prekvalifikacijo. Se mi pa zdi na momente, da glede na zahtevnost dela, je plača prenizka. Zna se zgoditi, da bom to še kdaj delal, vem, da je izmensko delo pa res bi se moral še dodatno izobraževati. Jaz imam narejen samo tečaj. Mi je pa delo ‘kr fajn’, sem se kar znašel.
Kakšni so bili občutki, ko si izvedel, da si nominiran?
‘Jaaaaa… dobr al kva’. Ponosen. Nisem vedel kdo točno me je nominiral. Potem mi je povedal kolega Baš, da je bil to Šuni.
Ne vem. Ko sem dobil nagrado sem bil ponosen, da ljudje opazijo, da delaš nekaj, kar se tudi tebi zdi, da je nekaj dobrega. Težko ubesedim, ker se ne želim več ponavljati. Ponosno v glavnem, neko potrdilo. Tudi tam, ko si stran od vsega in vseh, ko sem bil v Ljubljani, sem se tudi vprašal zakaj mi je tega treba, ko sem delal ‘ko budala’ cele dneve (smeh). Ampak potem vidiš zakaj to delaš, ker ti res nekaj da.
Kaj tebi pomeni prostovoljstvo oziroma zakaj si prostovoljec?
Joj, spet to vprašanje (smeh). Nekaj samoumevnega (smeh), saj vsakič isto povem (smeh).
Težko tu karkoli rečem. Meni to sploh ni prostovoljno delo, ker vedno nekaj dobim v zameno. Ampak ne dobim denarja za to. Spet denar ni vse na svetu, čeprav je nekaj kompenzacije.
Meni je to nekaj samoumevnega. Ni prostovoljstvo kot si ga ljudje predstavljajo, da samo vložiš dve uri svojega časa v nekaj. No, včasih je že pet minut dovolj. Ni samo denar tisto, kar ti poplača tvoje delo ampak lahko nazaj dobiš vse kaj drugega.